Nordijski road trip: 4. teden

Dan 22

Danes nisva imela sreče z vremenom. V Alti je bilo še suho, ko sva se odpeljala naprej, pa je večino časa rahlo deževalo. Vozila sva se proti jugozahodu čez kar nekaj fjordov, ki so jih obdajale visoke gore s strmimi pobočji, a žal so bili vsi vrhovi v oblakih. Bilo je prav turobno. Zgodaj sva prispela v kamp v vasici Løkvoll in se v udobni notranji kuhinji skrila pred hladnim vetrom in dežjem.

• 

• 

• 

Dan 23

Žal se je danes deževno vreme nadaljevalo, zato sva dan izkoristila za premik naprej. Edina zanimivost, ki sva jo fotografirala, je bila tale gospa:

• 

• 

Na Finskem sva ves čas videvala znake za nevarnost losov na cesti, a nikjer ni bilo nobenega. Morala sva priti prav na sever Norveške, da sva ga končno videla. Nočitev v kampu v mestu Sorreisa.

Dan 24

Poznate kakšen norveški otok? Zagotovo ste že slišali za Lofote, ki so v teh koncih ena večjih znamenitosti. Manj znan pa je otok Senja, ki je večji in prav tako čudovit; tja sva se odpravila midva.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Čez otok pelje panoramska cesta 86, ki vodi skozi številne fjorde in ribiške vasice, ob njej pa je več razglednih točk. Kljub temu, da je otok dobro turistično obiskan (večina obiskovalcev je Norvežanov), so ceste v tako slabem stanju, da skoraj nisva mogla verjeti, da je to v tako bogati državi, kot je Norveška, sploh mogoče. Lukenj ni malo in nekatere so tako velike, da sva jih morala obvoziti, pogosto so v asfalt vdrte tako globoke kolesnice, da z običajnim družinskim avtomobilom ni varno voziti po njih, saj bi se lahko poškodovalo podvozje. Najina vožnja je zato potekala malo bolj počasi.

Nočitev v kampu na pol poti med mestoma Brandvoll in Bjerkvik.

Dan 25

Izmed vseh znamenitosti na poti se je Žiga najbolj veselil prav Lofotov in danes je napočil njegov dan. Zapakirala sva šotor in se podala na 350 kilometrov dolgo pot proti mestecu z najkrajšim imenom na svetu: Å na skrajnem zahodu Lofotov.

Bilo je precej oblačno, a napoved za popoldne je bila dobra, zato sva vztrajno nadaljevala proti zahodu. Seveda sva se tudi tokrat ves čas ustavljala za fotografiranje. A žal se oblaki niso in niso hoteli razkaditi. Ko sva prišla do Svolvaerja, naju je vse minilo … bilo je hladno in vetrovno, prav turobno. Lepota Lofotov je prav v teh špičastih otočkih, ki štrlijo iz morja, a zaradi nizke oblačnosti se vrhov sploh ni videlo.

• 

• 

Odločila sva se, da ne greva naprej v A. Razmišljala sva, da bi v Svolvaerju prenočila in pot nadaljevala naslednji dan, a vremenska napoved je bila bolj slaba, pa še kampi na Lofotih so trikrat dražji kot na celini, zato sva se kar vrnila v isti kamp, kjer sva spala včeraj.

Dan 26

Na hitro sva spremenila načrte in se odpeljala proti Švedski. Prvotno sva se sicer nameravala ves čas voziti ob obali Norveške, a sva imela po enem tednu oblačnosti vrh glave. Švedska je znana po tem, da ima poleti veliko sonca.

Po prečkanju meje sva se kmalu ustavila v narodnem parku Abisko in se sprehodila naokrog. V bližini je tudi zanimiva U-dolina Lapporten.

• 

• 

• 

• 

• 

Dan je bil sončen in topel, spremembe sva bila prav vesela. Pot sva nadaljevala proti Kiruni, najsevernejšem švedskem mestu, znanem po rudarstvu. Železovo rudo so začeli izkopavati že okoli leta 1890 in z njo si še danes služi kruh veliko lokalnih prebivalcev. Rude očitno še ne bo prav kmalu zmanjkalo, saj so leta 2014 začeli s prestavljanjem centra mesta tri kilometre proti vzhodu; stari center bodo porušili, da bodo lahko pod njim izkopali rudo. Tokrat sva prvič brezplačno prenočila na obcestnem počivališču.

Dan 27

Zjutraj sva pot nadaljevala skozi mesto Gällivare proti prvi postaji: muzeju hidroelektrarne Porjus. Za obisk sva se odločila povsem spontano; ko sva se ustavila na počivališču, sva videla plakat, da imajo v poletnem času vsako uro brezplačne oglede. Ker je do naslednje polne ure manjkalo le še nekaj minut, sva takoj zavila proti muzeju in tam presenečeno ugotovila, da so ogledi vodeni in da sva edina obiskovalca. Ne glede na to nama je prijazna uslužbenka ponudila ogled in hitro smo se z dvigalom spustili v podzemno osrčje stare elektrarne.

Hidroelektrarno so začeli graditi leta 1910 za potrebe bodoče železnice in rudnikov v okolici in jo odprli čez pet let. Leta 1975 je bila v neposredni bližini zgrajena nova elektrarna, ki proizvaja desetkrat več moči, zato so staro preuredili v muzej.

Sledila je še dolga vožnja skozi mesteci Jokkmokk in Arvidsjaur, nato pa končno počitek in nočitev na obcestnem počivališču blizu mesteca Storuman. Od vseh počivališč nama je bilo to še najmanj všeč, saj je bilo majhno z malo prostora za šotore, ki je bil zelo blizu prometne ceste. Ampak podarjenemu konju se pač ne gleda v zobe.

Dan 28

Pred nama je bilo še kar nekaj kilometrov med gozdovi osrednje Švedske. Peljala sva se skozi mesteci Vilhelmina in Strömsund, večer pa preživela v Östersundu.

• 

• 

•