Pravkar letiva proti Kuala Lumpurju. Danes se zaključuje najino enomesečno bivanje na Šrilanki in obenem tudi prvi mesec najinega potovanja po Aziji, zato je čas, da zapiševa nekaj vtisov.
Če sva iskrena, pred odhodom iz Slovenije nisva planirala skoraj nič. Nisva vedela, koliko časa potrebujeva za ogled vseh znamenitosti in plaž na Šrilanki, koliko časa si bova želela vmes počivati ali kaj delati – pisati tale blog, na primer, ter koliko časa nama bo vzelo premikanje po otoku. Zato sva se odločila, da bova na Šrilanki ostala kar toliko časa, kolikor omogoča 30-dnevna viza, saj je življenje tu poceni in nisva želela hiteti.
V tem času sva doživela marsikaj zanimivega. V preteklosti sva izmed azijskih dežel obiskala le Tajsko, zato sva Šrilanko ves čas primerjala z njo, in razlike so ogromne. Morda se bo komu zdelo, da se v tem prispevku predvsem pritožujeva, a deželo želiva predstaviti tako, kakršna je. Narava je seveda čudovita in podnebje ugodno, o tem sva že in bova še pisala v drugih prispevkih, a vendar povprečen obiskovalec z zahoda nekatere slabše plati države težje sprejme.
Šrilanka je glasna, umazana, kaotična in nerazvita.
Promet je hrupen že sam po sebi, potem pa še ves čas hupajo, iz hindujskih templjev pogosto cel dan igra glasna glasba, na javnih prevoznih sredstvih je stalno gneča. Res da je javni prevoz zelo poceni in zato dostopen vsem, a kaj, ko je (sploh na vlakih) taka gneča, da pogosto ni mogoče vstopiti nanje. Midva sva ta en mesec lahko potrpela, a domačini se s takimi razmerami srečujejo vsak dan.
O avtobusih sva že veliko pisala in z njimi ne bova izgubljala preveč besed. Med zadnjo daljšo vožnjo z avtobusom od Sigiriye do Negomba (pet ur) sva imela veliko časa za razmišljanje in prišla sva do zaključka, da so šrilanški vozniki avtobusov vsi po vrsti neodgovorni bedaki. Sliši se grobo, a odgovoren človek zagotovo ne bi s polnim avtobusom potnikov v naselju, kjer ob cesti skačejo otroci in psi, vozil 100 kilometrov na uro in obenem v povsem nepreglednem ovinku prehiteval kolone vozil. Med vsemi udeleženci v prometu prav vozniki avtobusov izstopajo po svoji agresivnosti, šibkejše bi najraje splužili s ceste. Pred vstopom na avtobus je obvezno treba izklopiti živce in čutila, da je vožnja znosnejša.
Očitno je, da se večina Azije ni razvijala počasi in z upoštevanjem vseh potreb lokalnega prebivalstva in obiskovalcev. Rezultat je popolna odsotnost infrastrukture za pešce, tudi v bolj turističnih krajih. Pločnik v pravem pomenu besede sva na Šrilanki videla le v Colombu, pa še ta je imel na več mestih »tehnične ovire« v obliki električnih omaric, cestnih svetilk in parkiranih vozil. Drugod je območje ob cesti, kjer naj bi pešci teoretično lahko hodili, sestavljeno iz betonskih plošč, ki pokrivajo odprte kanale za meteorno vodo. Težava teh »pločnikov« je v tem, da so ponekod plošče zlomljene in udrte ali pa vmes kakšna manjka in ob zelo šibki javni razsvetljavi se kaj hitro lahko zgodi nesreča. Domačine sva zelo redko videla pešačiti.
Verjetno je posledica tega tudi to, da te vozniki tuk tukov (poleg tega, da iščejo zaslužek), ko te vidijo nekje pešačiti, ves čas sprašujejo »Can I help you, sir? Where are you going?«. Koncepta preprostega sprehoda iz užitka in radovednosti tukaj sploh ne poznajo, vedno se potuje z enim razlogom: kar se da hitro priti od točke A do B.
Zanimivo je razumevanje gostoljubnosti, ki je pri Šrilančanih povsem drugačno kot v zahodnem delu sveta ali na Tajskem; pozna se, da dežela še ni prav dosti turistično razvita. Najtežje sva sprejela to, da je treba lastnike nastanitev za vsako stvar prositi: sob, tudi tistih dražjih, med bivanjem ne pospravljajo, brisač ne menjajo in nasploh vam ničesar ne ponudijo niti ne vprašajo, če se v sobi dobro počutite. Podobno je v restavracijah: kar naročite, vam prinesejo, jedi in krožnikov ne dekorirajo, in ko to pojeste, takoj dobite račun. Če želite naročiti še kaj, morate prositi. Nič ni samoumevno.
Pri hrani sva pričakovala več zelenjave. Kot vegetarijanca se pogosto srečujeva s težavami, ki jih vsejedci nimajo; na Šrilanki je bila to raznolikost jedi. Če nisva želela jesti rib ali piščanca, so nama pogosto na izbiro ostali le kottu (na trakove narezan roti, popečen v woku skupaj z zelenjavo), pečen riž ali pečeni rezanci. Popečena zelenjava tukaj pomeni malo drobno nasekljanega korenja in pora, včasih tudi stročjega fižola in zelja, a količina je res majhna – približno pet odstotkov jedi. Hrana je zato malo pusta, a vseeno okusna.
Tako kot marsikatera azijska država žal tudi Šrilanka ni imuna na brezglavo smetenje, ki ga povzročajo predvsem domačini. Železniške proge, obcestni jaški, plaže, jezera: vse je polno plastičnih odpadkov. Med vožnjo z vlaki in avtobusi potniki brez zadržkov mečejo vse, kar jim postane odveč, skozi okno. Ko sva nekega dne hodila ob cesti, je z avtobusa le nekaj centimetrov od Žigove glave letela polna plastenka soka. Ob cestah seveda nisva videla niti enega smetnjaka, ki bi služil takim »instant« potrebam po odlaganju odpadkov; razen v Colombu in Trincomaleeju pa nisva videla sploh nobenih smetnjakov, niti pred hišami. Žal je tako, da domačini odpadke pogosto zakurijo na dvorišču ali ob cesti, med suhimi palmovimi listi se znajdeta tudi plastika in aluminij. Verjetno bo moralo preteči še veliko let, preden se bo kaj spremenilo na bolje.
Na koncu sva bila z dolžino bivanja kar zadovoljna, saj nama je več prostih dni brez ogledov in vožnje omogočilo, da sva končno začela malo bolj resno pisati tale blog. Za krajša, počitniška potovanja bi priporočala tri tedne – to je ravno prav časa za oglede in nekaj počitka na plaži, obenem pa se še ne boste naveličali vsega zgoraj napisanega.
Preživela sva zanimiv mesec, bilo je res precej poceni, a po pravici povedano nad Šrilanko nisva tako zelo navdušena, bolje se počutiva v bolj razvitih deželah. Za tiste, ki sta vam kaos in nerazvitost všeč, je zdaj verjetno idealen čas za obisk, saj se država pospešeno turistično razvija, a Baliju in Tajski še dolgo ne bo podobna. Midva se do takrat verjetno ne bova vrnila.