Dan 15
Vremenska napoved za vzhodni del Finske je bila še naprej slaba, v mestu Oulu, kamor sva nameravala iti (no, vsaj nekam v tisto smer), pa naj bi bilo sončno, zato odločitev, kam in kdaj naprej, ni bila težka. V Ouluju je bilo sicer oblačno, vseeno pa sva se sprehodila po mestu.
Prenočila sva v kampu v mestu z najkrajšim imenom na Finskem: Ii, ki se je izkazalo za prav ljubko staro mestece.
Dan 16
Peljala sva se proti švedski meji, kjer sta mesti Tornio na finski strani in Haparanda na švedski strani med seboj ločeni z reko Torne. V Haparandi sva se sprehodila po plaži, sicer pa mesto ni bilo posebej zanimivo.
Nadaljevala sva severno po Švedski in si ogledala brzice v kraju Kukkolaforsen. Ta del reke Torne je še posebej primeren za lovljenje lososov, saj se na poti iz morja gorvodno po reki na brzicah utrudijo in morajo počivati, takrat pa jih ribiči lahko z lahkoto ujamejo v mrežo. S tem namenom sta postavljena tudi mostova na obeh straneh.
Prenočila sva še bolj severno v kampu v mestu Övertorneå na Švedskem.
Dan 17
Končno je napočil dan vstopa v arktični krog. Oddrvela sva proti mestu Rovaniemi, ki je prestolnica finske pokrajine Laponske, in se sprehodila ob reki Kemijoki. Čez reko je speljan zanimiv 320-metrski most Jätkäkynttilä.
Popoldan sva prečkala mejo arktičnega kroga, ki poteka 66 stopinj, 33 minut in 45,9 sekunde severno od ekvatorja. To je najnižja zemljepisna širina, na kateri vsaj en dan v letu sonce ne zaide in vsaj en dan sploh ne vzide. Severneje kot gremo, več je takih dni.
Na tem mestu je seveda Božičkova vas, ki si je nisva posebej želela videti, ampak ker sva bila že tam, sva šla pogledat v eno izmed stavb. Toliko kiča na kupu še nisva videla. Lahko bi se tudi fotografirala z Božičkom in kupila štiri fotografije za 40 € … Res ugodno.
Nočitev v kampu Korvalan Kestikievari.
Dan 18
Prebudila sva se v čudovit dan in ker so bili v kampu na voljo kajaki za brezplačno izposojo, sva odveslala en krog po jezeru Korvalampi. Ella naju je podučila, da je »lampi« manjše od jezera (ki je »järvi«), v slovenščino bi to lahko prevedli kot »mlaka«, a za naše razmere je to jezero povsem normalne velikosti.
Nato sva oddrvela proti severu in se v mestu Sodankylä na hitro ustavila v najsevernejšem Lidlu na svetu. Tudi to je bilo za naju doživetje, saj na potovanjih Lidl res obožujeva – imajo odlične in poceni sirove štručke, ki so najina hrana za čez dan – vsak dan.
Še malo severneje v smeri jezera Inari je kraj Saariselkä, ki je predvsem zimsko počitniško letovišče, poleti pa se v njem začnejo pohodniške poti v narodni park Urho Kekkonen. Nebo je bilo brez oblačka, zato sva se odpravila na hrib Iisakipää, ki leži le približno 400 metrov nad morjem. Ker pa sta tu večji del leta sneg in mraz, je gozdna meja zelo nizko in na 300 metrih nad morjem rastejo tako pritlikave breze, da sploh ne bi vedela, da so breze, če tega ne bi prebrala na info tablah ob poti. Zrastejo le kakšnih 10 centimetrov v višino in se razvejajo v širino kot grmovje, tako lažje preživijo v težkih vremenskih pogojih.
Nočitev v kampu v Ivalu.
Dan 19
Okoli poldneva sva prestopila norveško mejo v soncu in 28 °C.
Po približno dveh urah vožnje sva prispela v Olderfjord, kjer je bilo povsem oblačno, vetrovno in 8 °C. Občutek je bil, kot da sva se premaknila 1000 kilometrov daleč, ne le 200.
Prvi vtis o Norveški ni bil prav nič dober – mraz in temačnost, čeprav sva oboje potihem pričakovala. Iz radovednosti sva se sprehodila skozi eno izmed trgovin s hrano … cene so bile seveda visoke, vendar vzdušje je prav nasprotno od naših trgovin; pri nas so povsod akcije, kupci proti blagajnam rinejo polne vozičke dobrot, na Norveškem pa so kupci redki, kupujejo le po par stvari, v akciji ni nič. Pred letom in pol je bil na 24ur.com objavljen članek, v katerem so bili Norvežani označeni za najsrečnejši narod na svetu, vendar pa pri njih nisva opazila nobene posebne sreče, vsaj navzven je niso pokazali. Kamorkoli prideš, te komaj pozdravijo, nikoli se nihče ne nasmehne … morda imajo urejen socialni sistem in jim denarja ne manjka, a vendar po najinem mnenju to ni tisto, kar človeka naredi srečnega.
V kampu sva se prvič soočila s plačljivim tušem. Tuš je povezan z robustnim železnim aparatom na steni, v katerega je treba vstaviti kovanec za 10 NOK, da se odpre pretok tople vode za štiri minute (brez kovanca teče samo ledeno mrzla voda). Norvežanom očitno tuš oziroma topla voda pomeni luksuz, ki ga je treba drago plačati (čeprav plačaš že nastanitev, kar pa v kampu s plačljivimi tuši pomeni samo plačilo za kos zemlje, na katerem lahko postaviš šotor, in uporabo WC-ja ter mrzle vode).
Dan 20
Vremenska napoved za danes je bila prav brezvezna, zato sva ostala v kampu in večino dneva preživela bolj sproščeno in postorila par stvari, ki so naju čakale zadnje tri tedne. Proti večeru sva se odločila, da se kljub oblačnosti in mrazu odpeljeva do 50 kilometrov oddaljenega otoka Kvaløya, kjer se je nato pokazalo tudi sonce.
Dan 21
Čeprav se vreme ni spremenilo, sva bila odločena, da greva danes na Nordkapp. In sva šla. Iz kampa v Olderfjordu je pot kar dolga, 128 kilometrov in približno dve uri vožnje, ob cesti pa sva sem in tja srečala tudi kakšnega severnega jelena.
Najbolj impozanten je seveda podvodni tunel Nordkapptunnelen, zgrajen leta 1999, ki je dolg kar 6.870 metrov in doseže največjo globino 212 metrov pod morsko gladino. Med vožnjo skozi tunel je občutek res zanimiv, saj se prvo tretjino poti cesta spušča s kar precejšnjim naklonom, a ker si v temnem tunelu, se tega ne vidi, samo občuti. V zadnji tretjini poti se cesta spet dvigne nad gladino morja.
Na Norveškem zelo radi gradijo tunele vseh vrst, mostove in ceste v odročne vasi, a zanje potem tudi zaračunavajo cestnino, dokler se na ta način ne povrnejo vložena sredstva. K sreči je bil tunel odplačan že leta 2012, zato je od takrat naprej vožnja skozenj brezplačna.
Nordkapp (Severni rt) je pečina, ki se dviga 307 metrov nad gladino Barentsovega morja. A ker pečina sega nad kondenzacijski nivo (to je višina, na kateri zrak postane nasičen in začnejo nastajati oblaki), je tam pogosto megla. Danes ni bilo nič drugače; bila je tako gosta, da nisva videla niti par metrov pred sabo.
Po kratkem čakanju sva obupala in se odpeljala nekaj kilometrov nazaj na sosednji rt do turistično veliko manj znane, a nič manj zanimive znamenitosti Kirkeporten. Gre za naraven kamniti lok na klifu, od koder se odlično vidi Nordkapp.
Sledili sta dolga vožnja v Alto in nočitev v kampu.