Dan 1
Prvi dan je bil namenjen predvsem premiku iz Slovenije na vzhod Češke. Ker sva vožnjo začela na Gorenjskem, sva avstrijsko mejo prečkala na Ljubelju in pot nadaljevala po avtocesti proti Dunaju. Pri kraju Großkrut severovzhodno od Dunaja sva avtocesto zapustila, vstopila na Češko in po regionalni cesti vozila proti Ostravi. Za pot od Brna do Ostrave bi lahko izbrala tudi avtocesto, vendar je potrebna vinjeta in kilometrov je več, iz prejšnjih potovanj po Češki pa že veva, da so njihove regionalne ceste v odličnem stanju in na njih večinoma ni veliko prometa, zato sva izbrala cenejšo in časovno le malo daljšo možnost.
Prenočiti sva nameravala v poceni hotelu v Ostravi, vendar sva med vožnjo ugotovila, da sva pri rezervaciji nekaj zamočila, zato sva morala hitro poiskati novo nastanitev. Zaradi pozne ure izbire ni bilo več veliko in pristala sva v zanimivem penzionu v mestu Přibor, v katerem se je leta 1856 rodil psiholog Sigmund Freud.
Dan 2
Končno sva dosegla Ostravo. Predstavljala sva si, da je to tipično češko mesto z velikim kvadratnim trgom v centru in socialističnimi stolpnicami v predmestju. Nisva se zmotila. Ostrava sama po sebi ni bila nič posebnega, sva si pa tukaj kar za zajtrk privoščila ocvrti sir (smaženy sýr), ki ga je v tej deželi mogoče dobiti praktično v vsaki restavraciji.
Pot sva nadaljevala proti Krakovu in spotoma v poljskem mestu Mikołów kupila šotor, ki ga bova potrebovala za kampiranje v severnih deželah, kjer so hotelske nastanitve veliko dražje. Šotor bi lahko kupila že v Ljubljani, a bi bil 16,50 € dražji, zato sva raje počakala do Poljske.
Popoldan sva se sprehodila po mestnem jedru Krakova in si ogledala znamenitosti. Krakov leži ob reki Visli in je drugo največje poljsko mesto, ki je bilo od 11. do 16. stoletja prestolnica Poljskega kraljestva. Mesto je zelo živahno in na ulicah je veliko mladih ljudi (pa tudi turistov, zato je gneča precejšnja).
Prenočila sva v poceni hotelu v predmestju.
Dan 3
Nadaljevala sva v smeri Litve mimo mest Kielce in Radom po cesti S7, ki je na nekaterih odsekih že preurejena v široko hitro cesto, ponekod pa jo šele širijo in tam je omejitev običajno 50 km/h. Hitro sva opazila, da se Poljaki omejitev hitrosti ne držijo radi, saj so naju kljub omejitvam ves čas prehitevali.
Popoldne sva prispela v Varšavo in se tam ustavila za par ur, se malo sprehodila po mestu in naredila par fotografij. Bila je sončna nedelja, zato je bilo v mestu kar mirno in presenečena sva bila, kako je vse obnovljeno in urejeno.
To noč sva prvič prenočila v kampu v mestu Łomża, severovzhodno od Varšave.
Dan 4
Skozi Poljsko potekajo pomembne prometne poti med srednjo Evropo in baltskimi državami ter Rusijo in ker na nekaterih delih to ni avtocesta ampak običajna cesta, speljana skozi naselja, je v teh vaseh ogromno tovornega prometa. Če imajo v vasi kakšno krožišče, pa se sploh rado vse skupaj zabaše in prebivalci se dušijo v izpušnih plinih tisočev tovornjakov vsak dan.
Iz Łomże sva se odpeljala v Białystok, kjer sva opravila še zadnje poljske nakupe, nato pa nadaljevala proti Litvi. V mestu Suwałki blizu meje se je zopet ponovil zgoraj opisani prizor, s tem da se je kolona tovornjakov vila nekaj kilometrov daleč. Obupno.
Litva je bila prva dežela na tej poti, ki sva jo obiskala prvič. Povprečna mesečna plača trenutno pri njih znaša 700 € neto, povprečna pokojnina pa 306 €, zato sva pričakovala, da bova na cesti videla predvsem starejše avtomobile, a temu ni bilo tako. Velika večina avtomobilov je novih in so srednjega ali višjega cenovnega razreda, za cestno infrastrukturo pa očitno ne namenijo kaj dosti denarja, zato je marsikatera cesta makadamska, videla sva tudi kar nekaj avtocestnih priključkov, ki so se takoj za izvozom nadaljevali po makadamu.
Prenočila sva v kampu v mestu Kaunas.
Dan 5
Kaunas je drugo največje mesto v Litvi, a nama se ni zdelo posebej zanimivo, zato se v njem nisva preveč zadrževala. Oddrvela sva proti Rigi, prestolnici Latvije. Okoli naju je bila sama ravnina, polja, travniki in gozdovi in na vsakih nekaj kilometrov ogromni kompleksi hlevov in poleg njih še večji silosi. Litva je dajala vtis resne kmetijske države, čeprav delež kmetijstva v BDP znaša le 3,3 %. Hitro je postalo očitno, da se voziva po bivši državi članici Sovjetske zveze; v vaseh na severnem delu države sva videla kar nekaj starih sovjetskih avtobusov, ki so otroke vozili iz šol.
Vse do meje z Latvijo naju je večino časa spremljalo sonce, na žalost pa se je danes vreme spremenilo, prišla sta veter in dež. V mestu Bauska sva si kljub temu spotoma ogledala tale grad.
Popoldan sva prispela v Rigo. Ker je še vedno deževalo, sva najprej nekaj časa vedrila v avtu, ko pa je dež ponehal, sva se sprehodila po mestu. Kmalu se je pokazalo sonce in nastalo je nekaj lepih fotografij.
Prenočila sva v hotelu Dodo.
Dan 6
Naslednje jutro sva se še malo sprehodila po mestnih ulicah, nato pa nadaljevala pot proti Estoniji. Spotoma sva se ustavila na par plažah ob riškem zalivu, ki so v soncu izgledale prav vabljivo, a hladno morje polno alg te kmalu opomni, da to niso najprimernejši kraji za kopanje.
Ko sva prečkala estonsko mejo, so nebo prekrili oblaki in v mesto Pärnu na jugozahodu države sva prispela v hladnem vetru. Mesto nama ni bilo preveč všeč, se je pa videlo, da se začenja prava skandinavska arhitektura.
Ko sva načrtovala to pot, sva se navdušila nad možnostjo brezplačnega divjega kampiranja v nordijskih državah, in to je dovoljeno že od Estonije naprej, zato sva se ga odločila kar takoj preizkusiti. Estonske oblasti so celo tako prijazne, da so vzpostavile spletno stran loodusegakoos.ee, kjer so označeni vsi kampi v naravi, ki so urejeni (na voljo so klopi in mize, običajno tudi pokrit prostor z žarom in včasih celo tekoča voda). Kljub temu, da sva izbrala najbližjega Pärnuju, je bilo do tja kar nekaj vožnje. Prostor ob reki je zgledal lep, raven in miren, zato sva takoj razprostrla šotor, a ga po nekaj minutah spet pospravila, saj so naju začeli napadati roji komarjev. Hitro sva zapustila kamp in se odpeljala proti naslednjemu, med vožnjo pa ves čas pobijala komarje, ki so ušli v avto skozi odprt prtljažnik.
V naslednjem kampu je zgledalo, da bova imela več sreče. Ko sva prispela, tam ni bilo nikogar, našla pa sva tudi dve hiški s pogradom, v katerih bi lahko prespala. Glede na ne najbolj prijetne vremenske razmere zunaj sva bila navdušena in sva začela takoj pripravljati večerjo. Ampak potem so spet prišli komarji … ki pa sploh niso bili največji problem. Ugotovila sva, da naju grizejo (pikajo) čisto majčkene bele muhe, ki jih je bilo seveda na tisoče. Bile so povsod. Večerje nisva mogla pojesti niti v hiški, saj tudi tam ni bilo miru pred njimi. Ura je bila polnoč in imela sva srečo, da sva na spletu našla hostel s 24-urno recepcijo in sva lahko pobegnila pred mrčesom. V temi in močnem dežju sva oddrvela nazaj proti Pärnuju in spet celo pot pobijala muhe. Ko sva se pogledala v ogledalo, sva izgledala, kot da imava norice. Grozna izkušnja.
Dan 7
Zbudila sva se v malo boljšem stanju, ugrizi so se že skoraj zacelili. Vreme je bilo bolj klavrno, zato sva dan namenila predvsem premiku v predmestje Talina, spotoma pa sva se ustavila še na par plažah na obali Talinskega zaliva.
Nočitev: Vanamõisa Caravan Park