Narodni park Jotunheimen (Jotunheimen Nasjonalpark), ki je eden izmed 47 norveških narodnih parkov, je bil brez dvoma najlepše presenečenje najinega potovanja po Norveški. Ni čudno, da se na seznamu najlepših norveških narodih parkov uvršča na prvo mesto. Obiska parka nisva načrtovala, niti še nisva slišala zanj in nikjer nisva videla nobene fotografije, ki bi naju navdušila, da bi park dodala v načrt potovanja. Odkrila sva ga po naključju. Mimogrede. In kakšno srečo sva imela!
Zvečer sva šotor postavila v kampu v kraju Bismo, kamor sva prispela iz fjorda Geiranger. Od tam naj bi naslednji dan šla v 360 kilometrov oddaljeno mesto Bergen, do koder naj bi bilo od 6 do 7 ur vožnje. Za naslednji dan je bil napovedan dež, kar bi lahko izkoristila za celodnevno vožnjo do Bergna, saj se po poti nisva nameravala ustavljati in si karkoli ogledati. A nabralo se nama je nekaj nujnega dela na računalniku, kamp, ki je bil povrhu še poceni (10,50 € na dan za šotor in dve osebi), pa je imel udoben in topel dnevni prostor z odlično delujočim brezplačnim internetom, kar je v tamkajšnjih kampih prava redkost, in odločila sva se, da še en dan ostaneva tam. Že ponoči in cel dan je res močno deževalo in takrat se nama niti sanjalo ni, kako bova kasneje navdušena nad odločitvijo, da sva ostala v kampu do naslednjega dne, ko je spet posijalo sonce. Kar je sledilo, je bilo za naju, ki sva ljubitelja narave, pravo presenečenje. Sva do Bergna sploh prišla?
Cesta 55, ki čez gorovje Sognefjellet in skozi narodni park Jotunheimen poteka med krajema Lom in Skjolden, se povzpne na 1.434 m nadmorske višine in je najvišji gorski prelaz v Severni Evropi.
Že na začetku poti narava ponudi osupljive prizore. 
Z ledenikov, ki pokrivajo hribe nad cesto, tečejo številni slapovi… 
… in potoki.
Na vrhu se odpre planota s številnimi ledeniškimi jezeri, ki jih z vodo polnijo ledeniki.
V narodnem parku Jotunheimen je preko 200 vrhov, ki se dvigajo nad 2.000 metrov nadmorske višine, med njimi je tudi gora Galdhøpiggen, ki je z 2.469 metri najvišja gora na Norveškem, v Skandinaviji in celotni Severni Evropi.
Narodni park Jotunheimen naju je tako prevzel, da sva se ustavljala vsakih nekaj sto metrov, in sva v času, ki bi ga porabila za 360-kilometrsko pot do Bergna, prevozila le slabo polovico te poti.
Po višini palic, ki označujejo rob ceste, se vidi, koliko snega lahko zapade. 
Ker sva zaradi pogostega ustavljanja, občudovanja narave in polnjenja spominske kartice v fotoaparatu bila pozna, sva se želela v dolino spustiti po najkrajši poti, in sicer po cesti, ki pelje v kraj Øvre Årdal. Ta cesta je zasebna in sva morala plačati cestnino, ki je stala 80 norveških kron (8,41 €). Če bi se cestnini želela izogniti, bi morala narediti približno 20 km daljšo pot skozi kraj Skjolden in nato še s trajektom prečkati fjord, zato nisva imela boljše izbire, če sva želela ostati na poti proti Bergnu.
Tabla, ki označuje plačljivo cesto. 
Ko sva pozno popoldan prišla šele do kraja Lærdal, sva ugotovila, da je do Bergna še dobrih 200 kilometrov in vsaj tri ure vožnje. Odločila sva se, da spremeniva načrt in Bergen izpustiva, tako ali tako nisva ljubitelja mest, obiskala sva že mesto Trondheim in nekaj drugih manjših mest na severu Norveške, Oslo pa nama je bil še na poti proti Švedski, kamor sva bila namenjena.
Izgubila sva en dan na tem potovanju, a sedaj sva bogatejša za še eno nepozabno doživetje. Prepričana sva, da nad Bergnom ne bi bila tako navdušena. Ni nama žal, da sva ostala v kampu in počakala na sončen dan, saj bi v megli in dežju zamudila ta čudovit spektakel, ki nama ga je na poti uprizorila narava. S tem se nama je oddolžila za slabo vreme na Severnem rtu in Lofotih, kjer so nama oblaki vztrajno zastirali pogled na pokrajino.
